Zakaj dojenčki jočejo?

Dojenčkov jok nas starše spravlja v obup in ob živce. Najhuje je, ko ne vemo, kaj je z dojenčkom narobe. Vendar dalj časa ko smo z njim, bolj ga razumemo in bolj razumemo tudi vzroke za jok. Preberi si, kaj o joku, med drugim tudi o »kolikah«, pravi priznani ameriški pediater in strokovnjak za razvoj dojenčkov dr. Brazelton.

Novorojenčki so si različni. So različne osebnosti in temu primerno je različen tudi njihov jok. Živahen otrok, poln energije, hitro zajoče, glasno, visoko in težko ga je potolažiti. Miren in občutljiv dojenček ponavadi zajoka kasneje, večkrat se poskuša sam potolažiti (duda, sesa prst, gleda naokrog, se obrača...), če pa mu samotolažba ne uspe, je njegov jok nižji, neprijetno zahteven in zveni kot vztrajno vekanje.

Razdražljiv, dolgotrajen in siten jok proti koncu dneva se pojavi pri 85% dojenčkov. Pogosto ta nemir povezujemo s kolikami (krčevitimi bolečinami v prebavilih) ali s hiperaktivnostjo. To skušajte razumeti kot obliko puščanja pare, ki se je nabirala skozi ves dan, tako se nezreli živčni sistem vsak dan reorganizira. Ponavadi je najboljša rešitev zmanjšati dražljaje iz okolja. Ko živčni sistem dozori (okrog 12. tedna), se večerni jok navadno neha.

Če se večerni jok stopnjuje in ga običajni postopki za zmanjšanje dražljajev ne ustavijo ali ublažijo, ali pa če jok traja več kot dve uri, je dobro podrobneje raziskati vzroke. Morda je dojenček preobčutljiv in se zato počuti preobremenjenega. V tem primeru so potrebni pomirjevalni, umirjeni, tihi, počasni prijemi. Zelo zmerno delamo samo eno od teh stvari: ga gledamo ali zibamo ali mu govorimo. Če to ne pomaga, so lahko vzrok prebavne težave ali kakšna druga motnja (npr. pretirano občutljiv, pretirano odziven in slabše organiziran živčni sistem). Pri takem otroku priporočam pregled izkušenega strokovnjaka, otroškega psihologa ali psihiatra, ki bo ocenil, kaj je narobe z otrokom in staršem znal svetovati.

Dojenčkov jok je lahko tudi odziv na ne dovolj negujoče okolje. Vzrok je lahko dezorganiziranost ali celo depresija pri starših. V tem primeru je dobro najti svetovalca za preobremenjene in izčrpane starše, saj so taki problemi nepotrebni (depresija je ozdravljiva bolezen).

Ko dojenček odraste, z jokom odraža svoje notranje razpoloženje in z njim prikliče pozornost staršev. Lakota, bolečina, dolgčas, utrujenost, neudobje, pa tudi želja po pozornosti so razlogi, ki se vsak posebej izražajo z značilnim jokom. Jok zaradi bolečine se nadaljuje tudi potem, ko dojenčka vzamete v naročje, medtem ko se jok zaradi ostalih vzrokov takrat ponavadi poleže. Starši se morajo naučiti, koliko pozornosti zahteva določena vrsta joka od njih in kdaj lahko pustijo, da se dojenček potolaži sam. Samotolažbe naj se najprej nauči podnevi, ko ni razburjen ali preveč vznemirjen za učenje. Pri tem sta palec ali duda zelo dobrodošla.

Seveda se pojavijo okoliščine, ko se starši kar preveč angažirajo. Otrokom nikoli ne pustijo, da bi čutili razočaranje, ne pustijo jim, da bi si sami pomagali. Takšne okoliščine imenujemo sindrom ranljivega otroka. Taki otroci odrasle okrog sebe preverjajo in izzivajo in s tem vztrajno iščejo potrditev pozitivne samopodobe, zato jih odrasli dojemajo kot razvajene. Razvajen otrok ni nikoli spoznal, kaj zmore sam, ker je živel v pretirano zaščitniškem in z dražljaji prenapoljnenem okolju. Starši so poskušali že vsemogoče, da bi mu ustregli. Pogosto planejo k njemu, še preden otrok sploh začuti, da bi si lahko pomagal sam ali da bi zares začutil razočaranje ali potrebo, da še enkrat poskusi – in seveda, preden lahko z užitkom odkrije najpomembnejše, občutek »Sam sem zmogel!« Za njegovo kasnejšo samopodobo je ta občutek odločilen, tako kot zaupanje v lastne sposobnosti. Taki otroci potrebujejo jasne meje in le-teh se lahko zavedajo, če starši zahtevajo disciplino. Še zlasti v drugem letu življenja je disciplina druga najpomembnejša naloga staršev, to pa seveda pomeni vzgojo, ne pa kaznovanje.

Otroci v prvem in drugem letu včasih jočejo brez pravega razloga, le pozornost staršev želijo. Če joče brez razloga in brez možnosti pomiritve, je to lahko znak splošne potrtosti in svetujem strokovno pomoč. Če pa je jok odraz obdobja, ki mu bo sledil velik razvojni korak ali prilagoditev, pa vam lahko tak jok pomaga, da otroka bolje razumete.

Sčasoma bi moralo biti otroku vedno bolj jasno, kaj želi z jokom doseči, staršem pa, kako naj pri tem ukrepajo.

Povzeto po knjigi:

Brazelton, dr. T . Berry. 1999. Otrok: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 243-250.

Knjiga je dosegljiva v Mariborski knjižnici, med drugim tudi v Knjižnici Nova vas, ki se nahaja 30 m od vhoda v BabyFit.